Nekoč se je hčerka pritožila očetu, da je nesrečna in da ne ve več, kaj naj naredi. Da se ji življenjske težave kar kopičijo in da komaj reši eno, se že pojavi druga. Rekla je, da je naveličana vsakdanjih bitk in da bi včasih kar obupala.
Njen oče ni rekel ničesar. Bil je kuhar. Vzel jo je s seboj v kuhinjo in pristavil na ogenj tri lonce vode. Ko je voda zavrela, je v en lonec dal krompir, v drugega jajce in v tretjega kavna zrna. Čakal je in ni rekel ničesar. Voda je vrela, hčerka pa se je nepotrpežljivo spraševala, kaj počne.
Čez nekaj časa je odstavil lonce z ognja. Krompir je dal v skledo, jajce v posodico, kavo pa je vlil v skodelico. »Kaj vidiš?« je vprašal hčerko.
»Krompir, jajce in kavo,« je odgovorila že malo živčna.
»Bolje poglej.«
Ubogala je. Dotaknila se je krompirja in ugotovila, da je mehak. Olupila je jajce in opazovala trdo kuhano jajce pod lupino. Nazadnje je srknila kavo in bogati okus ji je na obraz narisal nasmeh.
»Vidiš,« je rekel oče, »krompir, jajce in kavna zrna so vsi doživeli isto. Vse sem vrgel v vročo vodo. Krompir, ki je bil prej trd, je postal mehak. Jajce, ki je bilo prej krhko, je postalo mehko pod svojo lupino. Kavna zrna pa so v vreli vodi od sebe dala najboljše in spremenila vodo okoli sebe v okusno kavo, ki ti je narisala nasmeh na obraz.«
Pogledal je svojo hčerko: »Katera od teh si ti? Ko se nam v življenju pojavijo težave, tudi mi reagiramo na različne načine. Si kot krompir, kot jajce ali kot kavna zrna?«
